Kot strela z jasnega je prišla iz daljne Himalaje novica, da je Tomaž Humar v steni poškodovan in da se bori za življenje. Napeto sem spremljal novice, kaj se dogaja s Tomažem. Več dni se ni vedelo, kje točno se nahaja, samo njegov - žal zadnji - pogovor z bazo mi je odmeval po glavi. Prišla je sobota in ob 6h zjutraj smo izvedeli žalostno novico »Tomaž umrl v steni«
Spomnil sem se, kako blizu sva si bila včasih, ko sem še bolj aktivno plezal in hodil na sestanke na AO Kamnik. Velikokrat me je vzel s seboj, večinoma v lažje smeri, v ledene slapove v Logarski dolini in Tamarju. Najbolj pa se mi je vtisnila v spomin njegova požrtvovalnost do bližnjega, ko je na svojih ramenih odnesel mojega poškodovanega soplezalca iz severne Triglavske stene preko Plamenic v dolino Vrat.
Tiste dni, ko je po svetu odmevala novica o njegovi smrti, sem hodil po obrobju Kamniških planin in zaman pogledoval proti vrhovom, kajti tudi oni so žalovali in bili zaviti v meglice, kot bi hoteli povedati, da ga pogrešajo.
Odločil sem se, da Tomažu podarim let z najvišjega vrha Kamniških Alp, v katerih se je »mojstril« in v katere je najrajši zahajal in mu na tak način izrazim spoštovanje. Bilo je potrebno izbrati dan, ki bo v gorah primeren za let s padalom. Odločil sem se za 19.11.09, ko naj bi v visokogorju vladalo brezvetrje in bi bila kotlina brez megle. Hitro pokličem gorskega letalca Jožefa Pojeta, ki je bil takoj za naskok na Grintovec. Naj povem, da Jožef Poje mašuje kot bolnišnični župnik v LKC. Zato se mi je zdelo, da bo dal letu še posebni blagoslov in bo let še bolj služil svojemu namenu.
Zjutraj ob 7h sva krenila od spodnje postaje tovorne žičnice na Kokrsko sedlo. Pot naju je vodila po markirani poti mimo klopce na 1300 m do vznožja melišča pod Kokrskim sedlom. Tu so se odprli čudoviti pogledi na venec Kamniških Alp in izza Staničevega vrha v Zeleniških Špicah je pokukalo sonce.
V mislih sem imel Tomaža, ki je take trenutke doživel neštetokrat. Začele so se prve plasti snega, vendar je bila pot dobro uhojena. Pod vrhom sedla pa je bilo malo napihanega snega, tako da sva na trenutke malo pogazila. S Kokrskega sedla se nama je odprl pogled na Storžič in Julijce, ki so se svetlikali v daljavi.
Dan je bil res prekrasen in telo se človeku ob pogledu na vrhove resnično obnovi in spočije. Le v srcu se mi je razlivala bolečina, da Tomaža ne bo več nazaj. Prav na Kokrskem sedlu sem nekoč z Tomažem pomagal pri napeljavi vodovoda preko Pasje glave pod Kalško goro in pred oči so mi hodili dogodki in lepi trenutki, ki sem jih doživel tista dva dneva.
Pot sva nadaljevala pod Jamami in po prečnici na pot, ki se odcepi za bivak pod Kočno. Pot je bila dobro uhojena, na mestih pa celo kopna.
Najin pogovor z Jožetom je nanesel na razmišljanje o bolezni in rakavih obolenjih pri mladih in starejših. Tu preprosto ugotoviš, da ti je resnično podarjen vsak dan posebej. Zato mislim, da ga ne smemo kar tako preživeti v prazno, temveč, če se le da, se odpravimo v naravo in odkrivajmo lepote gora. Sam pri sebi sem si ustvaril moto: »Naredi danes, jutri mogoče ne boš mogel več«, ki me bo gnal do novih ciljev.Pot sva nadaljevala po blagem strmem delu do vznožja strehe Grintovca.
Tu so vetrovne razmere že kazale pravo podobo. Bilo je skoraj brezvetrje, kakor je bilo tudi napovedano. Manjkalo nama je samo še 250 višinskih metrov do vrha. Za lažje napredovanje do vrha nama je pomagala sosednja Skuta, ki se je bohotila v vsej svoji lepoti.
Žaželel sem si, da bi jo danes obletel in pojadral ob njeni Streži. Tudi sosednja Kočna se ni nič zadrževala in je kazala svoje bele čare.
Ob 11h sva oba prispela na vrh 2558 m visokega Grintovca. 
Razmere so bile božanske,
bilo je celo 1-2m/s JZ vetra za lažji start, vidljivost fenomenalna, Tomaž bi rekel »Enkat na 100let«, tudi izbire za polet ob mogočnih stenah je bilo neomejeno. Odločila sva se, da se popeljeva proti Skuti
in naprej ob Brani in Zeleniških Špicah. Hitro sva razprostrla padali in nadela vso opremo.
Odločil sem se, da let posnamem in pokažem lepote tudi drugim s tega zornega kota. Ob prvem startu mi je padla kamera z glave in start sem moral prekiniti. Ob ponovnem razprostiranju padala sem malo zavozljal vrvice, ki sem jih potem kakšnih 15 minut reševal. To je bil vzrok, da pozneje nisem mogel posneti pristanka, ker se mi je SD kartica zapolnila. Končno sem startal in pravljica se je začela.
Napravil sem nekaj zavojev ob Strehi Grintovca, tako da sem posnel še Jožetov start, nato pa zavil proti JV razu Grintovca ter nad Dolge stene in naprej nad Pode.
Prečudovito je, ko lebdiš nad mogočnimi stenami in se pelješ kamor
hočeš, vse imaš v rokah. Uresničila se mi je želja, poleteti ob Skuti in jadrati ob Streži, v kateri sem nekoč že plezal.
Samo opazoval sem pokrajino pod sabo, ki jo je za trenutek zmotila senca mojega padala. 
Brana je kar vabila v svoje grape, vendar sem bil malo bolj pazljiv, kajti iz doline je že prihajala termika.
Letel sem bolj nad dolino, Jože pa se je pripeljal bližje grap. Rekel sem si »On ima zveze tam zgoraj, bo že«.
Letela sva naprej v smeri Kamniškega sedla
ter potem nad Kamniškem Dedcem. Namenila sva se proti Rzeniku, kar je Jožetu tudi uspelo,
jaz pa sem rajši posnel pobočja Kopiš in dolino Kamniške Bistrice.Po 28 minutah sem pristal pri gostišču Pri Jurju v Kamniški Bistrici, Jože pa na Brstnikih. Prijazni oskrbnik gostišča naju je zapeljal nazaj do avtomobila.
Dan je bil prečudovit, poln spominov in novih spoznanj.
Let pa posvečam Tomažu Humarju
